Borislav Pekić: Steklina

Na splošno nisem ravno navdušen nad srbskimi finticami, melos v stilu Ko to tamo pijeva in podobno, zato sem precej s težavo začel brati to knjigo, sploh ker je to debela bukla dolga 540 strani. Ampak, Pekićeva steklina, ki je izšla v Delovi zbirki Vrhunci stoletja je res dobra. V bistvu sem jo prebral že nekaj mesecev nazaj, ampak takrat še nisem beležil prebranega... Hecno pri tej knjigi je, da ni prevedena v angleški jezik (razen nekega debilnega prevoda pisateljeve vnukinje) in je potemtakem sploh ne morem priporočit nejugoslovanu... :) Osnovna zgodba je, da se Heathrow okuži z neko super-steklino, forma horror krimiča, ampak v bistvu je zgodba irelevantna, podobno kot pri večini postmodernistov tistega časa (knjiga je bila napisana v sedemdesetih letih). Kritiki na splošno trobijo o totalitarizmu in podobno ampak jaz sem knjigo povsem drugače izkusil. Gre za bizaren preplet človeških zgodb, čudnih karakterjev, malo verjetnih toda možnih zapletov, cel vrvež modernega letališča in bralec vseskozi ne ve, kaj se bo zgodilo z zgodbo: bo postala znanstvena fantastika, orvelijanska strahota, komedija? Torej bereš in bereš in vseskozi narobe ugibaš in potem te na koncu še poslednjič preseneti z res bizarnim koncem... Močno priporočam.