Ivo Andrić: Most na Drini

Do te knjige sem bil precej skeptičen, ker sem si v svoji nevednosti megleno predstavljal, da gre za partizansko zgodbo v kateri partizani na koncu most razstrelijo. Kar je precej idiotsko, saj je gospod knjigo dokončal leta 1943, sicer pa zgodba poteka v obliki povezanih kratkih zgodb, osnovanih na resničnih dogodkih, od grandnje mostu v 16. stoletju pa do začeta 1. svetovne vojne.
Zgodba je resnično fascinantna: Mehmed Paša Sokolović, ki so ga Turki kot otroka ukradli iz neke Bosanske vasi se v Turčiji politično povzpe do prvega vizirja, ki praktično vodi državo in da v svoj rojstni kraj postaviti svoji veličini primerni most. Tako Višegrad, rupa najjača, dobi neskončno lep most, ki je trenutno zaščiten s strani UNESCA. Zgodba potem sledi tem ljudem, kako živijo svoje življenje na prepihu zgodovine, malo pod Turki, malo pod Avstro-Ogrskim imperijem in malo pod Srbi naslednjih 400 let. Knjiga po mojem sicer ne zasluži Nobelove nagrade (ki jo je Andrić dobil), stilistično je malo repetitivna in prevod Toneta Potokarja je slab, da o v pički skeniranju v Delovi ediciji niti ne razpravljam. V vsakem primeru je knjiga definitivno vpisala Višegrad na spisek destinaciji, ki jih je treba obiskati pred smrtjo.
Roman je dandanes zanimiv predvsem iz dveh razlogov. Prvič, napisan je je bil pred moderno fantazmo boja ver in strahom pred muslimani; v Višegradu živijo muslimani, pravoslavci in nekaj Židov in sicer se precej štocajo, ampak neke odkrite hostilnosti ni, če pa že je, je predvsem na osnovi narodnosti. Drugič, knjiga se zaključi z razbitjem mostu leta 1914 (3 od 11 stebrov so bili podrti, danes obnovljeni) in umiranju ljudi vseh narodnosti v vojni med Srbijo in Avstro-Ogrsko, kar na pronicljiv napoveduje Višegrajski masaker 1992, v katerem je bilo ubitih 60-200 ljudi in 10,000 izgnanih.