To je moja tretja knjiga od gospe Woolfove, prebral sem še Orlando (pred nekaj meseci) in Valove (pred nekaj leti), oboje v originalu. Valove imam v spominu kot boljše, so pa precej podobni. Orlando je povsem drugačen in malo slabši, četudi še vedno berljiv... Tokrat sem bral v slovenščini v prevodu Rape Šuklje, v bistvu je lepo brati dobre prevode in ta je bil precej soliden (čeprav se je Maja pritoževala obratno).
O Woolfovi se nikakor ne morem izdelati mnenja, nekaj časa se mi zdi ok, nekaj časa povsem jadna. Ima res dober feminističen cinizem, gospa Ramsayeva, ki je tipičen produkt 19 stoletja se ves čas prepričuje, da je zadovoljna, da je zgolj žena tečnega postaranega filozofa in poskuša poročiti še vse ostale v njeni bližini. Tudi tok zavesti ji gre dobro od rok, precej prepričljivo, ampak hkrati nekoliko dolgočasno za bralca - po pravici povedano so debilnosti, ki krožijo ljudem po glavah relativno dolgočasne. Najslabše ji pa gre, kadard začne razpredati o umetnostu, v K Svetilniku obstaja pisateličin alter-ego, slikarka Lily, ki vidi, ki gleda, ki tako vse uvideva in doživlja, da človeka primer srat, čeprav izgleda sicer čisto ok človek.
Tri do štiri.
No comments:
Post a Comment