Friedrich Dürrenmatt: Fiziki

Obvezno čtivo za srednješolsko maturo, ki jo med drugi dela tudi moj brat. Čisto sranje.

Gunter Grass: Pločevinasti boben

Kate Land me je pred kratkim opomnila, da moj blog vsebuje skoraj povsem zgolj recenzije piv, čeprav so knjige nekako prominentno v naslovu. Glavni razlog je, da sem zadnje dva meseca žulil Pločevinasti boben Gunterja Grassa, to je 608 strani bobnanja. Težko priznam, ampak na splošno sem ljubitelj dolgih knjig, ker te poskrajo vase tako močno kot te sto-stranske knjige nikoli ne. V osnovi gre za magični realizem, ampak to ni tipična južno-ameriška sorta z družinskim sagami, ki se vlečejo nekaj generacij, temveč življenje Oskarja Mazeratha od rojstva do njegovega tridesetega rojstnega dne. Oskar se pri treh letih odloči, da noče vstopiti v svet odraslega življenja in se zato vrže po stopnicah in od takrat ne raste več, temveč samo še bobna in se dela malo neumnega. Pri 23 (?) letih se odloči, da ima tega dovolj in vrže boben v grob svojega očeta, vstopi v svet odraslih, zraste iz 94cm na 123cm in služi denar z različnimi priložnostnimi deli. Na koncu pristane v bolnišnici za duševno bolne, čeprav pravzaprav ni nor. Vsa ta zgodba naj bi bila nekakša metafora za vse nemško kolobocijo, travmo z nacizmom (sam Gunter Grass je bil član Waffen-SS, kar je priznal šele pred kratkim) ampak najbolj zanimivo pri vsem je, da ni očino točno kako naj bi ta prispodoba delovala. Tako se knjiga utaplja v eni težko oprijemljivi metaforiki, ampak je, ko se enkrat zažene, zelo berljiva, tako kot pač skoraj ves magični realizem. Prevod je odličen (Janko Moder, kdo pa drugi).